http://www.vcgn.si/joomla

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,44–46)

V evangelijski priliki o dragocenem biseru ne manjka razlik. Te imajo svojo vrednost. Kažejo na različno ravnaje dveh, o katerih je govora. Dobro si ju oglejmo: našla sta nekaj tako dragocenega, da sta popolnoma spremenila svoje življenje. Prvi je dninar, nekdo, ki dnevno dela na njivi, ki ni njegova. Lahko si predstavljamo, da je tisti dan, ko je oral ali okopaval ali pospravljal gospodarjevo njivo, slučajno naletel na zaklad, o katerem ni nikdar sanjal; osuplost, začudenje in potem veselje so bili neizmerni; odločil se je: ta zaklad bo njegov. Drugi je trgovec, bolje émporos, kakor pravi grško besedilo, to je nekdo, ki poseduje emporij, veliko skladišče s prodajnimi mesti, ki so bila raztresena tu in tam; nekdo, ki trguje z biseri, nekdo, ki se nanje spozna in išče vedno nove. To zahteva njegov poklic. Nekega dne pa se je znašel pred dragocenim biserom. Kot dober poznavalec je takoj razumel, da ima vrtoglavo vrednost. Trgovec ga je videl, vendar se je delal neumnega. Gorje, če bi v trgovini pokazal svojo vznemirjenost. Kdor trguje, se mora obnašati, kot da bi ga kupčija sploh ne zanimala, v sebi pa se je že odločil in naredil načrt: »Ta biser mora biti moj.« Tako sta ubogi dninar in bogati trgovec tistega dne postavila na kocko svoje življenje. V očeh drugih sta naredila čudne stvari: znebila sta se vsega svojega imetja, da bi dobila tisti zaklad, tisti biser. Vrhunec obeh prilik je prav v tem: »Najde, gre, proda vse, kupi.« Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo je tako velika dobrina, da tisti, ki naleti na oznanilo kraljestva, ki se je približalo, ki razume njegovo neprecenljivo vrednost, čuti, da mora narediti kakršnokoli žrtev, samo da bi ga posedoval. V obliki prilik Jezus ponavlja »spreobrnite se«, »poboljšajte se«. Po: M. Galizziju  

»Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. 32 To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«(Mt 13, 31-32)

 Nemogoče je bilo, da se ljudje, omenjeni v priliki, ne bi čudili, da iz mikroskopskega semena zraste rastlina, ki doseže tudi štiri metre višine: nesorazmerje med semenom in rastlino je ogromno. Vendar tudi Jezus živi od »Božje besede«, in ko opazuje to nesorazmerje, spomni na to, kar Bog pravi po Ezekielu (7,22–23): »Jaz sam bom vzel vršič visoke cedre in ga podtaknil, od njegovih vrhnjih mladik bom odtrgal nežno vejico in jo zasadil, pognala bo veje in obrodila sad, postala bo veličastna cedra. Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice, vse krilate živali bodo prebivale v senci njenih vej.« Tudi tukaj je podoba majhnosti pred podobo veličine. Jezus je spričo majhnosti vzhičen in se čudi moči, ki jo vsebuje majhno seme. Iz njega zraste velik grm, ki ga sam imenuje rastlina; ta je podoba za mesijansko kraljestvo in izraža upanje in gotovost, ki je v njem. Jezus je optimist, gleda naprej, živi iz gotovosti in jo hoče vliti tudi nam. Med ljudmi se počuti kot majhno seme, vendar pa že ve, da bo potem, ko bo v osrčju zemlje tri dni in tri noči, vzkalil in ne bo ostal sam. Postal bo ljudstvo, ki bo napolnjeno z močjo Duha, nabito z energijo, sposobno razširiti se po vsej zemlji in jo pokriti kakor rastlina s svojimi vejami, da ga bodo ljudje doživljali kot kraj varnosti in odrešenja. S to priliko želi zagotoviti, da je to kraljestvo na nek način povezano z njim. Delo, ki ga je začel, se zaradi ovir, ki jih srečuje, zaradi pičlih sadov ne zdi najbolj prepričljiv dokaz, da Bog drži svoje obljube. Kako naj Božje kraljestvo, to čudovito dogajanje, zaslutijo v tako ponižnih začetkih, v majhni skupni učencev, v odporu množic, pismoukov, farizejev, in sprejmejo mesija, ki mu je namenjeno umreti namesto kraljevati? Jezus kljub temu pravi, da se je Božje kraljestvo približalo in bo prišlo z isto nezmotljivo in osupljivo gotovostjo, s kakršno rastlina zraste iz drobcenega gorčičnega zrnja. Njegova beseda je torej beseda zaupanja in upanja.